Osebna asistenca

Dragi moji sledilci in bodoči novi bralci mojega bloga. Evo mene po dolgem času spet nazaj. V članku, ki ga želim objaviti danes sem pregovorila o svoji izkušnji z osebno asistenco, katero želim deliti z vami. Zdi se mi zelo pomembno, da bi se ljudje odločali za osebno asistenco, ker s tem pomagajo ljudem s posebnimi potrebami, ki si sami na določenih področjih ne morejo pomagati. Jaz se še predobro zavedam tega, da bom na določenih področjih, vedno potrebovala pomoč. Včasih pravzaprav še leto dni nazaj sem imela težavo reči ne morem, ne zmorem, prosim pomagajte mi. Danes pa to zmorem, ker se zavedam da so stvari pri katerih bom na nek način v svojem življenju vedno potrebovala pomoč. Danes imam svojo mamico, ki mi pomaga in mi soji ob strani a nekega dne žal nje nebo več ob meni, jaz pa bom dejansko še vedno potrebovala pomoč. Neglede nato koliko se trudim se še vedno najdejo stvari katerih danes žal še ne zmorem. Želim vam, da uživate ob branju mojega novega bloga.

Moje ime je Nastja, stara sem 30 let in sem se rodila drugačna. Rodila sem se z Aspergerjevim sindromom katerega so mi diagnosticirali v petem razredu osnovne šole.  

V osebno asistenco sem se želela vključiti zato, ker sem v času srednje šole, končno uspela sprejeti sebe kot osebo s težavami. Spoznala sem, da so v mojem življenju določena področja na katerih potrebujem pomoč, pa tudi, da nimam prijateljev. Odrinjena sem bila na rob družbe.

Na osebno asistenco sem se prvič prijavila pred približno tremi leti in moja prva izkušnja je bila slaba. Na začetku sva se z mojo osebno asistentko lepo ujeli, potem pa več ne. Nisva več našli skupnih tem in kadar koli sem jo poklicala ni imela časa zame, sama pa me je poklicala zelo redko in tako se je najin odnos ohladil in spremenil. Postala je nekdo, ki ga nisem več videla kot svojega asistenta. Ne obsojam je, zelo sem ji hvaležna, saj je zame kljub vsemu naredila tudi veliko dobrega. Naučila me je vožnje z avtobusom do službe, ki sem jo dobila ravno v tistem času. Verjela je, da jaz zmorem premagati svoj strah in se sama peljati z avtobusom v službo, česar ne bom nikoli pozabila.

Zame je bilo zelo zelo hudo, ko sem spoznala da najin odnos ni več takšen kot bi moral biti. Zelo težko sem prebolela to izgubo in potem se cele tri leta nisem več prijavila na osebno asistenco, zaradi strahu pred tem da bi spet tako zelo trpela kot sem takrat.

Potem pa me je po več kot letu dni prepričevanja v to prepričala, moja sedanja psihoterapevtka Teja Oblak, predsednica društva ASPI. Imela sem ogromno pomislekov in strahov, a sem se kljub vsemu odločila da tvegam in ponovno odprem nekomu svoje srce.

Prvo in tudi edino srečanje z osebnimi asistenti, ki sem se ga zaradi službenih obveznosti lahko udeležila, je bilo zame stresno.  Zaradi ene izmed prisotnih oseb, ki je želela postati osebna asistentka, sem doživela zelo močan panični napad. Do mene je bila zelo nestrpna in mi je z nesramnim glasom v obraz zabrusila: »Kaj pa vi sploh pričakujete od osebne asistence?« Ker sem bila v zelo močni stiski sem iz srečanja zbežala na edini kraj v Domžalah, kjer se vedno čutim sprejeto in varno. Zbežala sem v cerkev.

Tako se je končalo moje srečanje asistentov. Ker nisem našla nikogar ki bi bil pripravljen biti moj asistent sva se s Tejo odločili da poskusiva stvar izpeljati drugače.

Kontaktirala je dve asistentki, ki še nista imeli svojega uporabnika in ju vprašala, če sta pripravljeni v posamičnih zmenkih iti z menoj na kavo. Tako sem šla na kavo s Karolino, svojo sedanjo asistentko, s katero sva se zelo dobro ujeli in že po prvi kavi sem vedela da je ona oseba, katero želim imeti za svojo asistentko. Med srečanjem se mi je zgodila neprijetna stvar, zataknila se mi je zadrga in nisem mogla sleči jakne. Bila sem v zelo hudi stiski in Karolina je mojo stisko sama opazila in mi nesebično ponudila svojo pomoč in potem sva s skupnimi močmi uspeli rešiti mojo zadrgo in s tem dejanjem mi je o sebi povedala več kot bi mi s tisočimi besedami.

Tako se je začela pisati zgodba o pravem prijateljstvu, ki se je tekom celotnega leta razvilo med nama s Karolino.  Sodelovali sva zelo dobro, najin odnos pa je rasel in se krepil. Vedno bolj je med nama raslo zaupanje, naklonjenost in medsebojno spoštovanje. Med nama je nastalo pravo in iskreno prijateljstvo.  Seveda pa brez težav tudi v prijateljstvu ne gre vedno.

Do sedaj sva se sporekli samo enkrat, če temu lahko tako rečemo. Karolina je predlagala, da greva skupaj na predavanje o avtizmu v Ljubljano, ki je bilo zvečer. Rekla je, da se dobiva že popoldne in ne zvečer, kot sva bili zmenjeni prvotno. Bala sem se, da bom preveč utrujena. Po SMS-u sem bila do Karoline kar malo preveč nestrpna in nesramna, saj sem imela za sabo že tako težek dan in me je zelo zmotilo, da mi je spremembo sporočila iz danes na jutri. Jaz namreč zelo težko prenesem spremembe.

Ker je bila teža dneva samemu dnevu pretežka in sem imela vsega preveč, sem eksplodirala. Napisala sem ji: »A ti misliš, da sem supermen, da bom takoj po šihtu prišla v Ljubljano in bila tam cel dan pa še zvečer«? No, ampak Karolina me je znala pomiri s svojo prijaznostjo. Ni bila užaljena, niti jezna name, ampak je razumela mojo stisko. Tako sva se dobili šele zvečer in odšli na predavanje v Konzorcij.

Najbolj sta mi ostali v spominu dve stvari: prva, je ta kako mi je nesebično pomagala popraviti mojo zadrgo na najinem prvem srečanju. Druga stvar pa se je zgodila na drsališču. Društvo je organiziralo drsanje in jaz sem se odločila, da grem, ker sem želela premagati svoj strah iz otroštva, ko sem padla na drsališču in si zvila nogo. Ko sem stopila na drsališče sem ponovno po več kot 20 letih stala na drsalkah in vrnila se je travma iz otroštva. Zmanjkalo mi je ravnotežja, ki je pri meni že tako bolj slabo, komaj sem stala na nogah, doživela sem hud panični napad in sem zbežala iz drsališča.

Karolina je dobesedno stekla za menoj. Bila je pripravljena biti z menoj in mi pomagati, pa čeprav, me v tem času še ni prav dobro poznala. Pripravljena me je bila poslušati , objeti in mi dati občutek, da nisem sama. Da sem nekdo v njenem življenju za kogar ji ni vseeno in tega človek nikoli ne pozabi. Takšne stvari v srcu ostanejo za vedno. 

Z asistenco bova nadaljevali zelo okrnjeno, saj Karolini čas ne dopušča, da bi se po novem letu dobivali več kot enkrat mesečno, kar pa je meni premalo, saj potrebujem druženje in pomoč vsaj enkrat tedensko, zato sem letos ponovno vložila prošnjo za dodatno asistentko in upam na najboljše.

Seveda čutim strah, bojim se spustiti nekoga novega v svoje življenje, a sem se odločila, da tvegam. Da svoje srce odprem nekemu novemu odnosu, ki mi prav tako lahko prinese zelo veliko lepega in tudi veliko težkega.

Osebna asistenca se mi zdi zelo pozitivna izkušnja tako zame kot tudi za asistentko. Je čudovita življenjska izkušnja, ki se v človeško srce vtisne za vedno. Iz takšnih življenjskih izkušenj se ljudje učimo in rastemo skupaj.