Osebna asistenca

Dragi moji sledilci in bodoči novi bralci mojega bloga. Evo mene po dolgem času spet nazaj. V članku, ki ga želim objaviti danes sem pregovorila o svoji izkušnji z osebno asistenco, katero želim deliti z vami. Zdi se mi zelo pomembno, da bi se ljudje odločali za osebno asistenco, ker s tem pomagajo ljudem s posebnimi potrebami, ki si sami na določenih področjih ne morejo pomagati. Jaz se še predobro zavedam tega, da bom na določenih področjih, vedno potrebovala pomoč. Včasih pravzaprav še leto dni nazaj sem imela težavo reči ne morem, ne zmorem, prosim pomagajte mi. Danes pa to zmorem, ker se zavedam da so stvari pri katerih bom na nek način v svojem življenju vedno potrebovala pomoč. Danes imam svojo mamico, ki mi pomaga in mi soji ob strani a nekega dne žal nje nebo več ob meni, jaz pa bom dejansko še vedno potrebovala pomoč. Neglede nato koliko se trudim se še vedno najdejo stvari katerih danes žal še ne zmorem. Želim vam, da uživate ob branju mojega novega bloga.

Moje ime je Nastja, stara sem 30 let in sem se rodila drugačna. Rodila sem se z Aspergerjevim sindromom katerega so mi diagnosticirali v petem razredu osnovne šole.  

V osebno asistenco sem se želela vključiti zato, ker sem v času srednje šole, končno uspela sprejeti sebe kot osebo s težavami. Spoznala sem, da so v mojem življenju določena področja na katerih potrebujem pomoč, pa tudi, da nimam prijateljev. Odrinjena sem bila na rob družbe.

Na osebno asistenco sem se prvič prijavila pred približno tremi leti in moja prva izkušnja je bila slaba. Na začetku sva se z mojo osebno asistentko lepo ujeli, potem pa več ne. Nisva več našli skupnih tem in kadar koli sem jo poklicala ni imela časa zame, sama pa me je poklicala zelo redko in tako se je najin odnos ohladil in spremenil. Postala je nekdo, ki ga nisem več videla kot svojega asistenta. Ne obsojam je, zelo sem ji hvaležna, saj je zame kljub vsemu naredila tudi veliko dobrega. Naučila me je vožnje z avtobusom do službe, ki sem jo dobila ravno v tistem času. Verjela je, da jaz zmorem premagati svoj strah in se sama peljati z avtobusom v službo, česar ne bom nikoli pozabila.

Zame je bilo zelo zelo hudo, ko sem spoznala da najin odnos ni več takšen kot bi moral biti. Zelo težko sem prebolela to izgubo in potem se cele tri leta nisem več prijavila na osebno asistenco, zaradi strahu pred tem da bi spet tako zelo trpela kot sem takrat.

Potem pa me je po več kot letu dni prepričevanja v to prepričala, moja sedanja psihoterapevtka Teja Oblak, predsednica društva ASPI. Imela sem ogromno pomislekov in strahov, a sem se kljub vsemu odločila da tvegam in ponovno odprem nekomu svoje srce.

Prvo in tudi edino srečanje z osebnimi asistenti, ki sem se ga zaradi službenih obveznosti lahko udeležila, je bilo zame stresno.  Zaradi ene izmed prisotnih oseb, ki je želela postati osebna asistentka, sem doživela zelo močan panični napad. Do mene je bila zelo nestrpna in mi je z nesramnim glasom v obraz zabrusila: »Kaj pa vi sploh pričakujete od osebne asistence?« Ker sem bila v zelo močni stiski sem iz srečanja zbežala na edini kraj v Domžalah, kjer se vedno čutim sprejeto in varno. Zbežala sem v cerkev.

Tako se je končalo moje srečanje asistentov. Ker nisem našla nikogar ki bi bil pripravljen biti moj asistent sva se s Tejo odločili da poskusiva stvar izpeljati drugače.

Kontaktirala je dve asistentki, ki še nista imeli svojega uporabnika in ju vprašala, če sta pripravljeni v posamičnih zmenkih iti z menoj na kavo. Tako sem šla na kavo s Karolino, svojo sedanjo asistentko, s katero sva se zelo dobro ujeli in že po prvi kavi sem vedela da je ona oseba, katero želim imeti za svojo asistentko. Med srečanjem se mi je zgodila neprijetna stvar, zataknila se mi je zadrga in nisem mogla sleči jakne. Bila sem v zelo hudi stiski in Karolina je mojo stisko sama opazila in mi nesebično ponudila svojo pomoč in potem sva s skupnimi močmi uspeli rešiti mojo zadrgo in s tem dejanjem mi je o sebi povedala več kot bi mi s tisočimi besedami.

Tako se je začela pisati zgodba o pravem prijateljstvu, ki se je tekom celotnega leta razvilo med nama s Karolino.  Sodelovali sva zelo dobro, najin odnos pa je rasel in se krepil. Vedno bolj je med nama raslo zaupanje, naklonjenost in medsebojno spoštovanje. Med nama je nastalo pravo in iskreno prijateljstvo.  Seveda pa brez težav tudi v prijateljstvu ne gre vedno.

Do sedaj sva se sporekli samo enkrat, če temu lahko tako rečemo. Karolina je predlagala, da greva skupaj na predavanje o avtizmu v Ljubljano, ki je bilo zvečer. Rekla je, da se dobiva že popoldne in ne zvečer, kot sva bili zmenjeni prvotno. Bala sem se, da bom preveč utrujena. Po SMS-u sem bila do Karoline kar malo preveč nestrpna in nesramna, saj sem imela za sabo že tako težek dan in me je zelo zmotilo, da mi je spremembo sporočila iz danes na jutri. Jaz namreč zelo težko prenesem spremembe.

Ker je bila teža dneva samemu dnevu pretežka in sem imela vsega preveč, sem eksplodirala. Napisala sem ji: »A ti misliš, da sem supermen, da bom takoj po šihtu prišla v Ljubljano in bila tam cel dan pa še zvečer«? No, ampak Karolina me je znala pomiri s svojo prijaznostjo. Ni bila užaljena, niti jezna name, ampak je razumela mojo stisko. Tako sva se dobili šele zvečer in odšli na predavanje v Konzorcij.

Najbolj sta mi ostali v spominu dve stvari: prva, je ta kako mi je nesebično pomagala popraviti mojo zadrgo na najinem prvem srečanju. Druga stvar pa se je zgodila na drsališču. Društvo je organiziralo drsanje in jaz sem se odločila, da grem, ker sem želela premagati svoj strah iz otroštva, ko sem padla na drsališču in si zvila nogo. Ko sem stopila na drsališče sem ponovno po več kot 20 letih stala na drsalkah in vrnila se je travma iz otroštva. Zmanjkalo mi je ravnotežja, ki je pri meni že tako bolj slabo, komaj sem stala na nogah, doživela sem hud panični napad in sem zbežala iz drsališča.

Karolina je dobesedno stekla za menoj. Bila je pripravljena biti z menoj in mi pomagati, pa čeprav, me v tem času še ni prav dobro poznala. Pripravljena me je bila poslušati , objeti in mi dati občutek, da nisem sama. Da sem nekdo v njenem življenju za kogar ji ni vseeno in tega človek nikoli ne pozabi. Takšne stvari v srcu ostanejo za vedno. 

Z asistenco bova nadaljevali zelo okrnjeno, saj Karolini čas ne dopušča, da bi se po novem letu dobivali več kot enkrat mesečno, kar pa je meni premalo, saj potrebujem druženje in pomoč vsaj enkrat tedensko, zato sem letos ponovno vložila prošnjo za dodatno asistentko in upam na najboljše.

Seveda čutim strah, bojim se spustiti nekoga novega v svoje življenje, a sem se odločila, da tvegam. Da svoje srce odprem nekemu novemu odnosu, ki mi prav tako lahko prinese zelo veliko lepega in tudi veliko težkega.

Osebna asistenca se mi zdi zelo pozitivna izkušnja tako zame kot tudi za asistentko. Je čudovita življenjska izkušnja, ki se v človeško srce vtisne za vedno. Iz takšnih življenjskih izkušenj se ljudje učimo in rastemo skupaj.             

Nesreča na delovišču

Dragi moji bralci, po dolgem času sem spet nazaj. Nekaj časa sem bila odsotna, ker nisem našla o katerih bi govorila, v zadnjem času pa se spet pojavljajo temo o katerih je vsaj zame pomembno govoriti. Kajti sama ne morem spremeniti ničesar, lahko samo govorim in dokler govorim in ne molčim se stvari spreminjajo. 

Danes sem se odločila, da spregovorim o tem kako pomembni so danes mobilni telefoni in pa kako pomembno je danes znati prisluhniti človeku v stiski.  Moja zgodba je resnična zgodila se mi je prejšnji petek. Gre zato da so na delovišču na katerem trenutno delam  prepovedali na linijah uporabljati mobilne telefone. To se mi zdi nečloveško in diskriminatorno, saj smo invalidsko podjetje, v katerem delamo ljudje s posebnimi potrebami. V Petek pa  se je zgodil naslednji dogodek. Med odmorom za kavico sem šla na stranišče, ki je od čajnice oddaljeno približno deset minut, ko sem iz žepa želela izvleči ključe, od omarice ki sem jih imela v žepu sem se urezala v nožek, za rezanje papirja in odpiranje preklopnic, ki sem ga kot obvezni del delavne opreme seveda tudi imela v žepu.  Začela sem močno krvaveti iz desne roke in pri sebi nisem imela telefona, kar je pomenilo znajdi se sama ali pa lahko celo izkrvaviš, ker mi je kri zelo močno tekla sem le s težavo prišla do svoje omarice kjer imam telefon in seveda poklicala  mentorico Niko. A kaj se je zgodilo? Pravzaprav zgodilo se je popolnoma nič, ker mentorica Nika, kljub temu da je mentorica oseb s posebnimi potrebami, ki delajo v varovanem okolju ravno zato ker so posebne, ne sme imeti pri sebi telefona. Kar pomeni jaz bi na delavnem mestu lahko dejansko izkrvavela pa zato nebi vedel nihče, ker nihče pri sebi ne sme imeti telefona in čeprav mi je z muko uspelo priti do telefona bi lahko izkrvavela in tega nebi vedel nihče od odgovornih zame na mojem delavnem mestu. Na, srečo me je po dvajsetih minutah prišla na stranišče iskati mentorica Tanja, ki je poleg mentorice Nike v petek delala z nami. Prišla je zgolj zato ker me dolgo ni bilo in se je ustrašila zame, ni pa vedela kaj se mi je zgodilo.  Torej zame je poskrbel moj Gospod, ki je slišal moje molitve in če nebi, bi se v svojem paničnem napadu in ob tem da krvi nisem mogla ustaviti znajti popolnoma sama.  To se mi zdi popolna nezaslišano in sem mnenja, da bi vsaj mentorji v invalidskih podjetjih morali imeti telefone ves čas pri sebi. Do skrajnosti v moji situaciji nebi prišlo, če bi Nika pri sebi lahko imela svoj telefon in bi se javila na moj klic. Takšno je o današnji situaciji na deloviščih moje subjektivno mnenje. 

Kaj pa mislite in menite o sami situaciji vi?   

Zgodba o Lubenica

Dragi moji spremljevalci in bralci mojega bloga, že nekaj let nisem napisala ničesar. Pa ne, zato ker nebi želela ampak zato ker preprosto nisem imela idej o čem naj pišem. Pa tudi časa za pisanje je odkar imam službo, bolj malo. Danes pa sem se spravila k pisanju ker sem osebi ki mi zelo veliko pomeni obljubila, da bom napisala kolumno za revijo Vox Alia za katero še vedno pišem, ker sem mnenja da moramo govoriti če želimo biti slišani. Zgodba o lubenici je resnična in še vedno živi v meni tako močno kot bi se zgodila včeraj, pa je od dne ko se je zgodila že skoraj mesec dni. Uživajte v branju in upam da vam bo moja zgodba všeč.

Danes bi vam rada zaupala zgodbo, ki se, mi je zgodila 25 decembra lani. Bilo je Božično jutro, takšno kot vsako drugo.  Zjutraj sem vsa vesela stekla pod smrečico in pogledala pod njo in tam našla svoje darilo in bila sem zelo vesela in srečna, ker Božiček tudi letos ni pozabil name. Potem pa sem odšla na družabno omrežje Face book, da bi svojim prijateljem zažela srečen Božič in tam zagledala filmček, ki ga je objavila moja prijateljica Marla Contreras iz Gvatemale. Ta filmček je spremenil moj pogled na življenje. Marla je objavila filmček svoje prijateljice, ki ima moža in tri otroke. Živjo pa dobesedno v hiši ki je podobna, kolibi oziroma še bolje rečeno brlogu. Danes na Božič v njihovem domu ni bilo jelke kakršne smo vajeni v njihovem domu je bila zgolj postavljena jelka brez iglic to je bila zgolj palica z nekaj oguljenimi vejami brez iglic. Resnično me je stisnilo v srcu ko sem videla to revščino. Pod to revno drevesce pa so kljub vsemu dejansko bila postavljena tri darilca in ta mamica je posnela svojega najmlajšega sinčka Edvarda starega približno pet let, kako je ves srečen zjutraj pogledal pod drevesce in videl svoje darilce pod jelko. Njegove oči so bile polne sreče in veselja, preprosto bil je srečen ker tudi nanj Božiček ni pozabil. Ves srečen je odvil svoje darilo, ki je bilo zavito v navaden časopisni papir.  Ko je ves srečen odvil svoje darilo, se je na Edvardovem obrazku pokazala tista notranja sreča ko otrok dobi darilo. Edvardo je v svojem naročju ves srečen objemal svojo lubenico.  Ta filmček je mene, ki dejansko imam vse kljub temu da imam minimalno plačo dobesedno sesul, spravil me je v jok.  Nisem mogla razumeti kako je lahko nekdo tako zelo srečen, ko dobi eno tako preprosto darilo kot je lubenica. Ljudje ki imamo vse pa se zmrdujemo in nismo z ničemer zadovoljni. Zato sem se odločila da naredim poskus in svoji prijateljici Jožici ki je profesorica Nemščine, za darilo kupim lubenico. Predvsem me je zanimala njena reakcija na moje darilo. Za svoj podvig pa sem povedala domačim. Reakcija ob tem, želim svoji prijateljici Jožici za darilo podariti lubenico so bile doma zelo različne. Brat Luka je komentiral, da bi lubenico človeku, ki bi mu jo podaril vrgel v glavo, ker imam Avtizem ne vem ali se je šalil ali ne. A saj veste kaj pravijo. Pravijo da je v vsaki šali pol resnice. Tako da tudi če se je šalil je v tem nekaj resnice. Oče je komentiral da bi darilo sprejel a bi si o osebi ki bi mu to podarila mislil da je neumna. Edino mamica je komentirala, da bi bila takšnega darila zelo vesela. Kljub vsem domačim komentarjem, ki recimo da niso bili preveč pozitivni, sem se odločila da svoj poskus sprejmem. Tako sem se odpravila v trgovino, ker logično v tem letnem času nisem našla lubenice. Sem pa zato prijateljici Jožici kupila rumeno medeno melono. Njena rekcija na moje darilo je bila zelo zanimiva. Najprej je pogledala zelo začudeno, ker je takšno darilo res precej nenavadno. No, potem pa je prijateljica prebrala moje pismo me objela in rekla Nastja, ti si res faca hvala ti za čudovito darilo. Pri srcu pa  mi je bilo ob tem zelo toplo, kajti očitno so nasvetu še ljudje ki cenijo tudi takšno čisto preprosto. Moje rumene medene melone danes verjetno ni več a zgled ki, mi ga je dala moja prijateljica Jožica bo v meni ostal zavedno.   

Koliko je vreden poškodovani potrošnik

 Dragi moji zvesti bralci. Danes sem se po dolgem času spet spravila k pisanju. Tokrat bi vam rada povedala resnični dogodek ki se mi je zgodil kakšen mesec nazaj in me je zelo prizadel. Prizadelo me je dejstvo da sem bila kot poškodovani potrošnik v trgovini vredna nič.  Da objavim svojo zgodbo pa sem se odločila zato ker želim z njo povedati da ni prav da se velika večina potrošnikov ne pritoži ko je kaj narobe, saj imajo tako trgovine proste roke da počnejo s potrošniki kar jim paše.  Jaz nisem dosegla pravzaprav ničesar ampak po drugi strani sem dosegla ogromno.  Ogromno sem dosegla ker sem javno povedala z menoj se ne boste delali norca. Rekla sem ne in se uprla.  Pa čeprav sem dobila le brez pomensko sporočilo ki ni spremenilo ničesar v zvezi z mojo poškodbo mislim seveda. Je pa spremenilo ali vsaj zamajalo razmišljanje trgovcev in jim povedalo da tudi kupec nekaj velja.  Moje sporočilo z današnjo objavo je jasno podite pogumni borite se za svojo  pravico ne dovolite da vas ponižujejo in teptajo če imate prav se borite do konca. Le tako boste namreč imeli občutek svobode in občutek da je zmagala pravica in da so krivični bili vsaj kaznovani za svoje dejanje če že drugega ne.    

Danes se mi je   zgodila nesreča in me zelo boli noga na kateri imam ogromno modrico. Moja nesreča se je zgodila popoldan ko sva z mamico šli v trgovino Hofer ker je doma zmanjkalo hrane za našega psička. Z mami sva hodili po trgovini in gledali po policah nakar sem sredi trgovine stopila v nekakšno tekočino in mi je spodrsnilo in sem padla. Znašla sem se dobesedno na tleh v luži alkohola sredi luže pa je bila razbita steklenica žgane alkoholne pijače. Jaz sem seveda bila v takem šoku da še vedela nisem kje sploh sem. Ubistvu se spomnim samo prizora sebe kako sedim sredi Hoferja v reki alkohola. Razbila se je namreč cela steklenica žgane pijače to pa je tam okoli 7 dl alkohola razlitega na enem mestu. Mislim dejansko ne vem kako sem padla vem pa da so me s tal dobesedno pobirali so nakupovalci, ker sem bila v takem šoku da se tudi pobrati nisem zmogla sama. Danes se je prvič v mojem življenju zgodilo da mi je nekdo tretji pomagal v moji stiski iz tal mi je pomagal vstati  mlad fant približno mojih let in moram reči da sem bila nad tem zelo presenečena ker moji vrstniki po navadi ne pomagajo ampak se ljudem v stiski samo posmehujejo. Ampak ne boste verjeli, jaz sem sedela v reki alkohola okoli mene pa je bilo veliko črepinj ampak jaz sem ostala čisto ne porezana. Od mene ni stekla niti ena sama kapljica krvi. Tega še zdaj ne morem verjeti. Kljub temu pa sem se močno udarila v nogo, ko sem padla sem namreč z nogo direktno priletela v svoj nakupovalni voziček in zato dobila veliko modrico na nogi. No, ampak najbolj me je prizadelo to da je ko sem že bila na nogah do naju z mami prišla prodajalka in me ni vprašala če sem vredu ampak mi je samo zabrusila oprostite takšne stvari se pač dogajajo v življenju. Nisem imela moči da bi se branila ker me je močno bolela noga od udarca in ji nisem nazaj povedala ničesar. Bila pa sem seveda v hudi čustveni stiski. Ne samo zaradi udarca vendar tudi zato ker sem dobesedno vsa smrdela po alkoholu. Moja oblačila, moji čevlji in moja torbica so bila mokra in prežeta z vonjem alkohola in domov sem iz trgovine morala iti mokra in smrdeča po alkoholu. Uglavnem smrdela so ko najhujši pijanec na svetu kljub temu da v življenju nisem spila več kot kozarček vina ali šampanjca ob praznikih.  Bilo je kot bi se stuširala v alkoholu. Res sem sama sebi smrdela ogabno kaj šele drugim okoli sebe. No , zaradi celotne situacije sem seveda doživela napad tesnobe. Proti večeru me je noga še vedno zelo močno bolela tesnoba pa je popustila. No, pa da ne boste mislili da nisem ukrepala. Seveda sem ukrepala na Hofer sem namreč napisala pisno pritožbo preko elektronskega sporočila in to ne prvič to je že moja druga pritožba čez Hofer. Prvič sem se pritožila ker sem hotela kupiti kamilični čaj ki je bil v akciji in ga ni bilo na polici. Pritožila sem se ker je to zame zavajanje potrošnikov (kupcev). No, nisem dosegla veliko razen tega da me je poklicala vodja oddelka in se mi iskreno opravičila. Tudi z današnjim dogodkom je bilo tako.  Pa kaj mi pomaga opravičilo če moje najljubše črne kavbojke smrdijo po alkoholu in če sedaj nimam kam dati svoje denarnice ker tudi moja torbica smrdi po alkoholu in mora v pranje pa še nogo imam poškodovano in me zelo močno boli. Kaj mi potem pomaga da me je po 14 dneh  poklicala  ženska  in mi rekla gospa Nastja Trtnik iskreno se vam opravičujem za neljubi dogodek.  Mislim da me noga ob tem dogodku ni bolela nič manj oziroma me po 14 dneh sploh ni več bolela. Bila pa sem zelo jezna, ob spoznanju da sem kot potrošnik vredna popolnoma nič.  No, ampak vseeno se mi zdi prav da sem se pritožila in povedala svoje. To se mi zdi prav ker ni prav da dovoljujemo da do takšnih nesreč pride, kajti ta alkohol je po mojem stal razlit že nekaj časa, ker če bi padel v tistem trenutku ko sem jaz šla mimo bi to definitivno in 100% slišala.

Naša država v krizi

Dragi moji bralci, minilo je že nekaj časa odkar sem napisala svojo zadnjo objavo. Danes pa sem se po dolgem času spravila k pisanju k temu me je spravil dogodek ki se mi je zgodil nekaj dni nazaj. Sama sem zelo razočarana nad zakoni naše države. Pa vendar zakoni so takšni kot so. Naša država je za moje pojme dobesedno v riti.  Zgodbo ki se mi je zgodila pa želim deliti z vami ker je zelo pomembno da se o naši državi in o njenih slabih zakonih govori. Jaz sama sem nemočna vendar nekaj pa lahko naredim in to je da osveščam ljudi koliko smo kot posamezniki vredni za državo.  

Danes se mi je   zgodilo res nekaj zelo hudega še zdaj sem zelo prestrašena. Okoli 8 zvečer sem peljala na sprehod svojega psička Majka   imela sem spuščenega in kar naenkrat je iz nekje prišel moški s psom.  Tudi on je imel spuščenega psa, bil je na kolesu in smrdel je po alkoholu. Moj psiček Majki je renčal in se zapodil proti njegovemu psu. Človek pa je kar naenkrat iz za pasu potegnil pištolo in jo nameril v mojega psička Majka zraven pa mi je jebal vse po spisku in grozil da bo ubil mojega psa če ga samo še enkrat vidi in rekel je da je moj pes že enkrat napadel njegovega. Mami je takoj poklicala policijo in ne boste verjela , človeka so našli in dobil je denarno kazen, glede pištole pa je rekel da je iz žepa potegnil cigareto. Jaz točno vem kaj sem videla.  Človek je potegnil iz žepa pištolo, ne vem ali je bila prava ali igrača ampak doživela sem tako hud napad panike da se še zdaj pobiram iz njega. Moram reči da sem zelo razočarana nad državnimi zakoni, človek lahko sredi belega dne iz žepa potegne pištolo in jo nameri proti psičku in dobi samo denarno kazen. Tudi v primeru da bi ubil mojega psička Majkija bi šlo kot mi je povedal policaj za poškodovanje tuje lastnine in bi plačal denarno kazen. Torej to  je naša država človek lahko sredi ceste potegne iz žepa pištolo in celo strelja in ubije psa pa dobi le denarno kazen. Toliko o zakonih naše države. Jaz se trenutno še pobiram iz stike ker sem se res zelo močno prestrašila saj je človek iz žepa potegnil pištolo, čeprav je policiji seveda rekel da je potegnil cigarete, jaz točno vem kaj sem videla in kaj je človek potegnil iz žepa in to je definitivno bila pištola. No, pa saj je dejansko vseeno kaj je potegnil iz žepa ker bo dobil le denarno kazen. Jaz pa se lahko le tresem in čakam da bo res kaj naredil meni, kajti dokler meni nič ne naredi lahko dobi le denarno kazen. Torej dragi moji bralci  mislim da bo najbolje da začnem po svetu hoditi oborožena se bom vsaj branila lahko če me kdo napade, ker če bom čakala da bo kaj naredila policija potem bom čakala zaman, ker vidite kaj je naredila policija nič tip je dobil približno 200 EUR kazni in to je to jaz pa se spopadam s psihično travmo ker je kar sredi belega dne potegnil iz žepa pištolo in jo nameril v mojega psička Majkija. Samo moja psihična travma državo briga eno figo tip je dobil 200 EUR kazni zaradi žaljenja in psovk ki jih je izrekel in to je to. Moj komentar na tole dragi moji bralci je pravzaprav vprašanje ki se glasi : " Pa kdo je zdaj tu nor ?" No, uglavnem  zdaj veste naša država je vsaj kar se varnosti tiče čisto na podnu.    No, skratka  meni  ne preostane drugega kot to da molim in prosim boga da se mi nič ne zgodi in seveda da živim naprej, kajti življenje gre naprej. Dragi moji bralci  pa ne  skrbite zame  saj bom nekako preživela in tudi moj strah bo verjetno s časom izginil. Verjetno pa bom poiskala svoj nožiček ki mi ga je pred leti za rojstni dan podaril dedek in ga bom nekaj časa posod nosila s seboj saj se le tako počutim malo bolj varno.

Prisiljeno smejanje na delavnici

Dragi moji bralci!

Že nekaj časa nisem objavila nobenega novega prispevka. No, to pa seveda ne pomeni da mi je zmanjkalo idej in da nimam več o čem pisati. Ravno nasprotno se dogaja z menoj. Imam ogromno idej in zelo malo časa, da bi jih dejansko delila z vami. Ampak moja želja po tem da bi z vami delila dogodke iz svojega življenja je zelo velika kajti več ko se govori o drugačnosti na svetu bolj ljudje postajate ozaveščeni, da drugačni smo in živimo med vami. No, danes pa vam bom povedala zgodbo ki se mi je zgodila pred slabim mesecem in jo želim deliti z vami.  Želim vam prijetno branje svoje objave in da bi se iz nje tako kot po navadi naučili veliko novega.

Moja današnja zgodba se je začela dogajati ob koncu meseca februarja. Ob koncu februarja sem  prejela na svoj elektronski naslov sporočilo iz zavoda za zaposlovanje da bo v Centru za mlade v Domžalah potekala delavnica Zaposlitveni Štart. Delavnica se mi je zdela zelo zanimiva in sem se čisto brez da bi pomislila kako pa tam bo prijavila nanjo. Poleg tega se mi je to zdela idealna priložnost da se vključim v zame povsem nove socialne situacije. Vse to pa je prišlo za mano en dan pred tem ko je dejansko na delavnici bilo treba iti. Razmišljala sem o tem ali naj sploh dejansko grem ker tam nikogar ne poznam in nihče ne ve da sem malo drugačna oziroma da imam Aspergerjev sindrom a na koncu sem zbrala ves svoj pogum in sem si rekla da če sem se že prijavila potem tja zagotovo 100% tudi grem. Sem se pa odločila da se bom udeležencem in vsem ostalim približala kot »normalna« oseba. To pa zato ker sem vedela da če bom povedala za svoj Aspergerjev sindrom, da tega lahko nebi sprejeli in bi me imeli vsi povrsti za čudno. Tako da sem se na delavnico odpravila kot Nastja Trtnik. No, ker se meni na zunaj nič ne vidi seveda nihče ni dojel da sem jaz drugačna od drugih udeležencev. No, na delavnici pa se je zgodilo nekaj česar nisem razumela in še danes čisto ne razumem prav dobro. Voditeljica delavnice Izabela je rekla »da ima sedaj ko stoji pred nami občutek kot da je zjutraj pojedla živo žabo«, in vsi udeleženci so se začeli smejati kot nori. Moja logična reakcija je bila, da sem se smejala tudi sama. Ampak dejansko sem se smejala samo zato ker nisem želela izpasti čudna. Iz sebe sem naredila bedaka ker sem se dejansko smejala izjavi za katero dejansko sploh nimam pojma kaj dejansko pomeni. Vem samo to da mentorica Izabela dejansko žive žabe ni pojedla in da zaradi tega ne more vedeti kakšen občutek je če bi dejansko jo pojedla. Ubistvu gre za metaforo ki je seveda zame povsem tuja saj dejansko jaz vse stvari razumem dobesedno. O tem sem razmišljala cel teden kaj bi to pomenilo in nato poklicala prijateljico in jo vprašala če mogoče ona ve kaj dejansko pomeni »da ima nekdo občutek da je zjutraj pojedel živo žabo«. Prijateljica mi je razložila da je predavateljica Izabela mislila povedati da ji je zelo nerodno sedaj ko mora prvič stati pred vsemi nami in tako sem dejansko razumela kaj je s tem želela povedati s svojo izjavo. Še vedno pa ne razumem kaj je pri tej izjavi smešnega. Predvidevam pa da so se udeleženci verjetno smejali meni ker se mi je na obrazu videlo da izjave ne razumem, saj je bil moj smeh prisiljen in totalno nenaraven ker se težko smejim naravno če mi nekaj ni smešno.  

Iz tega dogodka pa sem dobila zelo pomembno lekcijo in to je da moram vedno in posod biti to kar sem in da se ne smem delati da nekaj razumem in mi je smešno samo zato da nebi izpadla čudno. Jaz sem dobila svojo lekcijo. Vsi vi dragi bralci pa se tako kot jaz lahko iz moje situacije naučite kako pomembno je da smo to kar smo in ne da skušamo biti takšni kot drugi samo zato da nebi bili čudni.  

  

"Oseba s posebnimi potrebami" ni enako " Prizadeta oseba"

Dragi moji bralci danes vam želim povedati zgodbo ki se mi je zgodila prejšnji teden in me je zelo zelo močno prizadela, z vami jo želim deliti ker želim da veste kako danes mladi razmišljajo o nas drugačni.

Dogodek se je zgodil prejšnji teden v pisarni kamor hodim z mamico v službo in ji pomagam pri njenem delu da bi si pridobila izkušnje na delavnem mestu. No, uglavnem v pisarno je prišla ena punca ki zaključuje fakulteto in ji je direktor dovolil da si skopira ene liste za diplomo in se je pogovarjala z mano in mi je povedala da njena sestra dela z » Prizadetimi« otroci in da je po poklicu defektologinja. Pod besedo »Prizadet otrok« sem si jaz predstavljala osebo nezmožno razmišljanja in tega da bi skrbela sama zase. Punco sem vprašala kakšni otroci so to in ona mi je brez kančka sramu odgovorila da so to otroci s posebnimi potrebami.

V tem trenutku me je zabolelo srce tako močno da sem mislila da bom kar umrla.  Zabolelo me je srce ker sem oseba s posebnimi potrebami in me je dejansko brez kakršnega koli razloga označila za »prizadeto osebo«. Jaz pa to definitivno

 nisem.

Sem oseba s posebnimi potrebami in imam Aspergerjevim sindrom. Ampak ljudje božji kam gre ta svet.  Oseba s posebnimi potrebami ni enako »Prizadeta« oseba in nikoli to ne bo enako.

Jaz sem nad puncinim izražanjem zgrožena totalno. Pa veste to še ni konec zgodbe po njeni izjavi ji je mami ki je slučajno prej morala iti direktorjevo pisarno po eno gradivo in pogovora ni slišala povedala da sem oseba s posebnimi potrebami in da imam Aspergerjevim sindrom. Punca je v trenutku za farbala in bila v glavo rdeča kot rak in mi je rekla se opravičujem za svojo izjavo.

Nikoli ne bom vedela zagotovo če je bilo njeno opravičilo iskreno  ali ne ampak sem skoraj  100% prepričana da ni bilo iskreno, ker če nebi prišla v pisarno mami in če ji nebi povedala zame potem nebi vedela da me je užalila ker sem oseba s posebnimi potrebami po njenem mnenju »Prizadeta« oseba in se za svojo izjavo 100% nebi opravičila.

Moja zgodba je verjetno le ena izmed mnogih zgodb, o tem kaj si današnja mladina misli o nas drugačnih.  To je sramota da mladi ne vedo za obstoj drugačnih med njimi. Ta punca ki je izjavila da smo osebe s posebnimi potrebami je tik pred tem da diplomira in nima pojma kaj pomeni beseda invalid in beseda oseba s posebnimi potrebami ter seveda besedna zveza biti drugačen in to dragi moji bralci je sramotno in nezaslišano.

Zelo me boli da je temu tako a tako pač je. Če si drugačen si obsojen na očitke drugih čeprav te dejansko ne poznajo in ne vedo kdo v resnici ti dejansko si.

 Vem da resnica morda boli a prav je da se o njej govori da se govori o tem da drugačni smo in živimo med vami ter da mi drugačni definitivno nismo prizadete osebe in da je to za nas zelo globoka žalitev.