Dragi moji bralci! Že kar nekaj časa je od tega kar sem zadnjič napisala kakršno koli objavo. Zadnje mesece nisem imela navdiha za pisanje. Potem pa sem na avtobusu doživela dogodek o katerem sem preprosto morala nekaj napisati. Dogodek je resničen in me je zelo močno prizadel. Z vami ga želim deliti ker vrjamem da lahko s svojo objavo pripomorem k temu da bodo ljudje bolj solidarni eden do drugega. Svojo današnjo objavo pa posvečam Anji Japelj brez katere ta objava nikoli ne bi obstajala. Anja je namreč oseba, ki mi je pomagala premagati strah pred vožnjo z avtobusom. Vožnje z avtobusom sem se bala ker so me v rani mladosti vanjo prisilili in sem doživela hud napad panike. Nisem mogla dihati in imela sem občutek da bom umrla in zaradi tega do svojega 22 leta nisem upala sama stopiti na avtobus. Potem pa pa se je v mojem življenju pojavila vzgojiteljica Anja ki je vrjela vame in v to da zmorem premagati svoj strah. Dobesedno rečeno punca mi je dala krila s tem ko je vrjela vame in v moje sposobnosti. Tako da želim to objavo posvetiti Anji. S to objavo pa ji želim povedati da sem ji hvaležna za vse kar je nesebično storila zame in da jo imam zelo rada ter da ne bom nikoli pozabila njenega naseta ki mi ga je dala. Rekla je " Nastja vrjemi vase ker ti zmoreš doseči vse kar si zadaš" S ponosom sporočam vsem svojim brlacem in seveda Anji da vrjamem vase in v to da zmorem vse kar si zadam če se le potrudim in je želja po tem da bi to dosegla res močna.

Moje ime je Nastja sem mladostnica stara 23 let. V svojem spisu vam želim predstaviti svoj pogled na medgeneracijsko solidarnost. Moje mnenje je namreč medgeneracijske solidarnosti pri nas v Sloveniji ni ali pa jo je zelo malo . Tako mislim na podlagi resničnega dogodka, ki se mi je zgodil prejšnji mesec ko sem se z avtobusom vračala domov iz šole. Moj dogodek se je zgodil neko sončno sredo prejšnji mesec ko sem ob pol treh popoldne čakala avtobus na postajališču v Kamniku. Postajališče je bilo polno mladine in spomnim se da sem sama komaj dobila prost sedež na katerega sem se lahko usedla. Nato je avtobus speljal. Na naslednji postaji je na avtobus vstopila starejša gospa ki je bila že zelo stara in betežna in je zelo težko stala. Hodila je z berglami na katere se je opirala. Na, avtobusu ni bilo več prostih sedežev, zato je morala gospa stati pri vratih. Spomnim se njenega izmučenega in utrujenega pogleda, ko je gledala po avtobusu za prostim sedežem ki ga ni bilo. Nato je avtobus odpeljal. Mladina na avtobusu se je obnašala kot da te gospe sploh ni. Smejali so se in se pogovarjali. Nihče ni opazil ženske, ki se je mukoma z eno roko držala za enega izmed sedežev v drugi roki pa je držala berglo na katero se je opirala. To dejstvo me je zelo prizadelo. Trpljenje te gospe ki sem jo opazila takoj ko je stopila na avtobus mi je seglo do srca. Vstala sem iz svojega sedeža in ga odstopila tej gospe. Zavedala sem se kaj to pomeni zame. Moje plemenito dejanje je pomenilo da bom namesto gospe morala do Domžal stati na nogah jaz. Jaz sem se tega zavedala pa mi je bilo popolnoma vseeno zato. Bila sem srečna ker sem pomagala starejši gospe v stiski. Mladina v avtobusu, ki je videla kaj se je zgodilo mi je namenila precej začudene poglede. Nekateri so se ob mojem dejanju celo smejali. Meni pa je v spomin najbolj ostal pogled ženske, ki sem ji odstopila sedež. Njen pogled je bil poln miline in hvaležnosti. V njenih očeh sem videla olajšanje in njen pogled ni bil več videti več tako izmučen in utrujen kot prej ampak je postal bolj vesel. Še bolj kot njen pogled pa so meni ostale njene besede. Potrepljala me je po rami in mi rekla: » nikoli ne bom pozabila kar si storila zame « Še danes ko zaprem oči večkrat slišim njene besede v svojih mislih in se spominjam tega dogodka z grenkobo v srcu ker je današnja mladina tako zelo nesolidarna do starejših ljudi. Čisto za konec svoje zgodbe pa bi rada vsem mladim sporočila naslednje: Nikoli ne odrecite pomoči človeku ki jo potrebuje ker nikoli ne veste kdaj boste sočloveka potrebovali sami.

Nastja Trtnik